Gran Paradiso (4061m)

Prosti dnevi okrog 1. maja so priložnost za obisk bolj oddaljenih destinacij. Mi smo si tokrat izbrali najvišji vrh sosednje Italije. Morda bo kdo mislil, da gre za pomoto, toda če odštejemo vse štiritisočake, ki si jih Italijani delijo s Francozi in Švicarji, ostane Gran Paradiso najvišji; če pa smo še malo »žleht«, pa bi lahko tudi o tem debatirali, saj je pokrajina Aosta, iz katere se dviga, dosti bolj francoska kot italijanska.

Sodobna komunikacija omogoča vpogled v precej natančno vremensko prognozo in na praznični dan, ki pri sosedih to seveda ni (ker so pač izgubili vojno), smo že v zgodnjih jutranjih urah oddrveli po avtocesti prosti Aosti. Približno 25 km pred montblanškim tunelom smo zavili na jug, v stransko dolino Valsavarenche. Slikovita cesta se po 25 km konča na parkirišču, na višini 1950 m. Temperatura je bila le nekaj stopinj nad ničlo, na nebu ni bilo nobenega oblačka, le veter je nadvse močno zavijal.

Cilj prvega dne je bila koča Vittorio Emannuele na višini 2735m, do katere je dve uri in pol hoje; le kakšna tretjina tega je bila na smučeh, ostalo pa je bilo treba prepešačiti s kar spodobno natrpanim nahrbtnikom. Lepo vreme, idiličen macesnov gozd, s prvimi zametki poganjkov mladih iglic in lepo urejena ter vzdrževana »mulatjera«, čeprav mestoma še prekrita s snegom, so hitro odgnali bolečine iz po deseturni vožnji precej zatrdelih nog.

V koči je bilo presenetljivo veliko gornikov, čeprav je bilo parkirišče v dolini skoraj prazno. Vsekakor pa so oskrbniki koče zelo dobro organizirani tudi za večji obisk; predvsem so zelo prijazni, cene pa zelo zmerne. Polpenzion s spanjem v depandansi (ogrevani kontejnerski boks z 9 posteljami) stane 30 €, liter čaja pa samo 2 €; tudi malo pivo za 3€ je na tej višini povsem »človeška« ponudba.

Ostanke večerje smo podarili lisici, ki je očitno navajena večernih ogledov oziroma obiskov okolice koče.

Dobro naspani in po obilnem zajtrku smo se malo po 7. uri odpravili proti vrhu. Veter se je sicer bolj ali manj umiril, temperature pa so bile kar nizke. Sprva okoli -10 stopinj C, kasneje pa tudi do -15. Z nekaj vetrovnega dodatka je bil vzpon kar dober trening za prihajajočo odpravo na Aljasko. Pot do vrha se vije v bolj ali manj enakomernem naklonu, sprva po širnih poljanah zasneženih visokogorskih travnikov, ki nevidno preidejo v ledenik. Zadnjih nekaj 10 metrov  do vrha je treba prepešačiti. Sam vrh je nekakšna unikatna granitna zložba, na vrhu pa je v skladu s prevladujočo mentaliteto naroda kip Marije.

Tako najhitrejši kot malo počasnejši smo imeli »smolo«, da smo pri zadnjem vzponu naleteli na več vodniških skupin, ki so prišle iz sosednje doline. V gneči je bilo treba imeti kar nekaj »skalaških« spretnosti in biti tudi malo posiljen. Pa se je čakalna vrsta za vstop na vrh in sestop z njega vseeno vlekla v dolge minute; pač nismo vsi rojeni pod gorami in tudi stik z njimi nekajkrat na leto je za mnoge že veliko. Še sreča, da smo imeli dober razgled, pa tudi »umetnost« oziroma (ne)spretnost ravnanja z vrvmi, vponkami in drugo robo je bila vredna ogleda. Veter ni bil nič kaj prizanesljiv in predstavo je bilo treba tako ali drugače zaključiti – tudi zato, ker so nas srbeli podplati in se nam je mudilo čimprej »pokasirati« sadove vloženega truda ter vloženo potencialno energijo začeti spreminjati v kinetično.

Približno 1300 metrov  spusta do koče je potekal v suhem in trdem snegu brez skorje in prediranja; za dobro smuko je bilo treba najti tudi področja s čim manj vetrnimi zastrugi. Naklonina je bila zelo »rekreativna«, nekaj podobnega kot rdeče »regularne« smučarske proge. Približno 200 do 300 metrov nad kočo je podlaga počasi prešla v pomrznjen, že večkrat »odjužen« sneg. Aktivnost že nekoliko načetih mišic je bilo treba še malo povečati, zato je bil »pitstop« pri koči pravi balzam zanje.

Po zasluženem počitku smo po nasvetu oskrbnika prečili do skoraj uro in pol oddaljenega zatrepa doline (približno 4 km zračne linije in približno 200 višinskih metrov). Odločitev je bila več kot na mestu, saj nas je tako čakalo še okoli 900 metrov spusta po rahlo odjuženem gnilcu, kar je v naše, že kar utrujene noge, spet vneslo še nekaj dodatno potrebne energije. Končno smo lahko tudi sproščeno »zakarvali« v največjih možnih razsežnostih.

Vsaka še tako dobra stvar ima kašno napako, ta pa je bila v našem primeru ta, da smo morali zadnjih sto višincev in kakšna dva kilometra prepešačiti; pred enim tednom bi se še po snegu pripeljali do avta.

Vremenska napoved za naslednji dan je bila »takotako« in ker nas večino v maju in juniju čakajo kar zahtevni izzivi in v zvezi s tem obilo opravkov, smo se Vital, Pavel, Lado, Primož in Bogdan odločili za vrnitev domov, Irena in Vlado pa sta še za malo podaljšala praznike.

Besedilo in foto: Bogdan Jamšek