Brezpadavinska luknja s poldnevno jasnino med dvema frontama

Dobrač (2166m)

Sneženje preteklih dni je turnim smučarjem vendarle prineslo malo več nasmeška na obraze. V visokogorju se je snežna odeja solidno odebelila, zato je bilo potrebno prve dni po sneženju zaradi velike nevarnosti plazov cilje izbirati previdno. Za povrh se je ravno v soboto pojavila brezpadavinska luknja s poldnevno jasnino med dvema frontama.

Atletsko bolj udarna ekipa originalnih in pridruženih TSKO-jevcev si je po krajši debati za cilj izbrala Dobrač -2166 m. Začeli smo v dravski dolini, v kraju Heiligengeist (Sveti duh nad Beljakom) na nadmorski višini okoli 900 m. Na začetku je bilo le slabih 10 cm snežne podlage, kar se sicer ne sliši veliko, toda za hojo po travnikih je bilo povsem zadostno in udobno. Tod je bilo nekoč smučišče, vendar so ga po razglasitvi območja Dobrača za naravni park opustili, menda zaradi EU Sredstev, kar je sicer eden redkih primerov v Avstriji, nad katerim pa se navdušuje kopica naših takšnih in drugačnih okoljskih dušebrižnikov.

Vzpon je po začetnem ogrevanju stekel hitro in tekoče. Že kmalu nad 1400 m nmv smo prišli na sveže steptano stezo. Ne glede na to, da gre za naravni park, se naši sosedje prav nič ne branijo turizma in za udobje gostov naredijo vse, kar lahko. Če je bilo zjutraj na parkirišču le nekaj vozil, pa smo ob povratku srečevali veliko »turašev« in na parkirišču je bilo verjetno že preko stotinje vozil. Kljub temu pa smo uživali še v precej neokrnjeni naravi z izvirnimi snežnimi kulisami.

Nad gozdno mejo se severna pot združi s potjo, kjer se zaključi alpska cesta. Število osebkov, ki so s smučmi, s krpljami ali peš oziroma s sanmi romali navzgor, se je za nekajkrat povečalo. Do vrha je od tod še okoli 4 km položnega vzpona (400 m višinske razlike), malo gre tudi navzdol. Temperatura je bila kakšno stopinjo pod ničlo, nekaj vetra pa je dodalo svoje in treba je bilo obleči še en sloj.

Nič od tega nas ni motilo, saj smo uživali v krasnih razgledih daleč naokoli, saj se je videlo vse do Pece in Koralp na vzhodu, Visokih Tur na zahodu in Nockbergov na severu. Celotna veriga Julijskih Alp na jugu pa se je ponujala takorekoč na krožniku. Nov sneg je sicer lepo pobelil in poravnal širne planjave, vendar so se tisti, ki so zavili izven utrjenih površin, nanje hitro vrnili, kajti škrtanje pod smučmi je potrjevalo, da je snežna odeja še sveža in nepredelana in da bi škoda na masi in kožah lahko bila (pre)velika.
Po slabih treh urah smo se končno le znašli na vrhu, se še malo naužili čudovitih pogledov in smuknili v zavetje planinskega doma. Ta je oskrbovan skoraj na nivoju kakšne solidne samopostrežne restavracije, kar smo s pridom izkoristili in se pred spustom pošteno okrepčali.
Smučarija je bila sicer solidna, ampak brez presežkov, saj smo bili prikrajšani za tisto, kar imamo turni smučarji najraje, to je neokrnjen pršič. Za vse ga v soboto preprosto ni bilo dovolj. Kakšna krajša epizoda se je že našla, za kaj več pa bo treba najti malo manj obljudene kraje. Pa tudi to še pride na vrsto.