Solčavska panoramska pot

Za razliko od ogledne ture, na kateri smo bili sami moški, sem imel na uradno vodeni turi popolno žensko zasedbo.

Izhodišče ture je bila Solčava, tam smo se glede na kondicijo razdelili v dve skupini. Štirje smo štartali v Solčavi, trije pa so se z avtom zapeljali proti Pavličevem sedlu in začeli kolesariti na odcepu za Solčavsko panoramsko pot. Močnejšo skupino so kolesa do panoramske poti nesla mimo Logarske doline in preko Matkovega kota. Zaradi čudovite kulise Kamniško-Savinjskih Alp klanca še opazili nismo.

Po celotni trasi panoramske ceste so postavljene informativne table ki nam predstavijo stare zgodbe o zmaju Lintverju in stvarjenju teh krajev. Cesta vodi mimo samooskrbnih visokogorskih kmetij, kjer že stoletja z ljubeznijo in trdim delom pridelujejo kar ponuja narava.

V Podolševi smo dohiteli prvo skupinico in srečanje izkoristili za kratek postanek. Skupaj smo nadaljevali naprej, dva udeleženca sta se spustila do Solčave in proti Logarski dolini, ostal sem sam z dekleti. Da ne bi s klepetanjem privabile dežja, sem držal tempo ki jim je dovoljeval le zmerno debato. Usmerili smo se proti Zgornjemu Slemenu, naš cilj je bil kmetija Bukovnik in še višje koča na Planini Grohat. Zaključna strmina do Planine Grohat je bila za nekatere prestrma in pregroba za vožnjo, a smo stisnili do vrha.

Kosilo pred kočo je padlo na plodna tla. Še dobro, kajti sledil je najzahtevnejši del ture – spust nazaj v Solčavo. ‘Ne bomo se vozili nazaj po isti poti’, smo sklenili in malo pred kmetijo Bukovnik zavili levo proti gozdu. Gozdna cesta je bila primeren poligon za treniranje tehnike vožnje in z velikim zadovoljstvom sem opazoval, kako suvereno so se dekleta spuščala po terenu, ki bi se jim zdel še dan prej nevozen.

Tura je super uspela, v dobri družbi in lepem vremenu. Nismo bili zadnjič v teh koncih.